V čustvenem odnosu ni praznih prostorov, so le pavze.
1. TON
Da si pozoren na vsak svoj miselni ali čustveni vzgib v odnosu z drugim/drugo, ki je zate pomemben/a.
2. TON
Da o tem vzgibu (čimprej) spregovoriš, kolikor je mogoče mirno. Saj želiš da te drugi/druga razume, da se želiš vključiti v njegov svet.
3. TON
Je, pavza. Ko poveš svojo/e misel/li, nujno uporabiš pavzo. S tem ko se zaustaviš, počakaš, narediš prostor za partnerja/ko, da ti odgovori. Ob tem pa skušaš slišati tudi sam sebe in kakšne misli in občutke imaš
4. TON
Je, odgovor. Pri tem uporabljaš mirne tone, saj se vključuješ v svet partnerja/ke na način, da odpiraš prostor za pogovor in preverjaš: »ali sem prav slišal/a in razumel/a, da ti …………..?«.
še vedno 4. TON
Verjamem, da se ti prebuja »cel orkester« občutij, ampak se odzovi na misel, ki je bila izrečena prva.In ubesedi prvo občutje (npr.:deluje žalostno.. je strašljivo,..) in pomisli, da se želiš vključiti v njegov svet, »vajb«…
Zato preveri ali razjasni zate nejasne misli. Tako da ponoviš misel in ga/jo vprašaš ali si prav slišal/a, razumel/a………..(Za reakcije, ki ti vzbudijo negotovost si vzameš čas da ob njih zdržiš in jih kasneje obvezno preveriš, da si jih ne razložiš «po svoje«).
5. TON
Je, spet pavza, da se ustaviš, (kolikor dolgo potrebuješ) in tako narediš prostor zase, da čim bolj dojameš, kaj si od partnerja/ke slišal/a, kaj si pri tem čutil/a in kaj si pri tem pomislil/a. In hkrati poslušaš njene/njegove besede.
6. TON
Je odgovor na podlagi misli in občutij, ki si jih dojel/a med pavzo z besedo, stavkom, mislijo na to, kar si slišal/a, da pa dodaš tudi sporočilo kako si se v tistem trenutku/času pogovora počutil/a.
7. TON
Je spet pavza, da prisluhnemo odgovoru in s pripravimo prostor zase in za drugega z namenom, da v celoti slišiš/ta kaj drug drugemu govoriš/ta in kako si/sta razumel/a in sprejel/a sporočilo drug drugega.
8. TON
Je, odgovor, v katerem ne uporabljaš trditev, temveč poveš svoje mnenje in, dodaš še opis svojega počutja. Pomisli: Tvoj namen je, da te drugi/a dojame.
Zato je pomembno, da prostora za pogovor ne zapiraš, temveč ga puščaš odprtega tako, da ostajaš radoveden in sprašuješ.
