Želim vam en dober dan!
Kako ste?
Ste utrujene, vznemirjene, razmišljate o številnih obveznostih?
Razmišljate katere težave bi se najprej lotile?
Sedaj vam želim povedati, da se enako počutim tudi sama.
In danes sem se odločila, da želim, ta deževen dan, ujeti ta trenutek.
Želim biti ta trenutek tu z vami.
Zakaj?
Da ne bom sama.
Vem, težko verjamete, da je mogoče ujeti trenutek, ko ste z drugimi. Saj običajno »ujeti trenutek» pomeni, da bi si želeli biti sami in bi se lahko končno zbrali, da si »nafilamo baterije«, da gremo potem s »polno paro v svet« in ga spremenimo na boljše.
Toda. Ali je res tako?
In vendar vemo, da Ni dobro biti sam.
In čeprav smo ves čas v odnosih in zanje delamo, običajno želimo vse narediti same.
Kako nam je, ko nič ne moremo?
Ste kdaj pomislile, kako težko je prositi za pomoč?
Raje smo obupane.
In danes sem bila tudi jaz. Tehnika ni moja moča plat. In morala sem se prebiti iz obupa v razmišljanje, da smem prositi za pomoč.
In to je že uvod v današnjo temo. IN danes vas Jaz prosim za pomoč, da prečistimo in postavimo razmišljanje o današnji temi, ki sem jo izbrala in jo želim postaviti na prave temelje za razmišljanje in delovanje.
Začela bom prav tako kot sem jaz razumela pogovor, postavljeno vprašanje:
Ali smejo ženske misliti drugače kot moški. Mogoče vprašanje ni bilo postavljeno tako naravnost toda v ozadju pa se je čutilo prav to vprašanje. In ja, to ni tako nenavadno.
Kajti, čeprav smo v naprednem času, so nam naši stereotipi, ali predstave o moških, ženskah, zapisani v kosti. In kaj lahko storimo, ja, najprej se o tem pogovarjamo. In potem gremo za las globlje od običajnega klepeta ali »kritiziranja« kot pri nas rečemo in potem, ja potem mogoče se lahko celo odločimo za nekaj novega.
Danes pa bi vas želela čisto malo »pocukati za rokav«, in prositi, ej, poglejmo skupaj kaj nam prebuja ta tema?
- Naj temo na kratko predstavim temo: Ali smejo ženske misliti drugače kot moški, saj ste se je najbrž tudi vi že dotaknili v svoji družinski skupnosti. Če ne prej pa takrat, ko otroci rečejo prvi ne ali pa še pogosteje, ko postajajo otroci najstniki oziroma mladi odrasli.
- Naj se vrnem nazaj k koreninam teh naših prepričanj. To je zagotovo tema, ki nas povezuje z našimi predniki in našo osebno vzgojo in je pomenila, da moramo vedno »enako misliti, enako delati in enako reagirati v vzgoji«, če hočemo da bo vzgoja delovala.
Pa ali je res tako?
- Dovolimo si podvomiti za trenutek v to »formulo«. In pomislimo ali nismo že kot majhni otroci ločili mamo od očeta? Ali nismo celo vedeli kaj čuti in kako bo reagiral oče in kako mama?
- In dovolimo si podvomiti, da je ta formula nastala iz čiste ljubezni očeta in mame do otroka. In predvidevajmo, da to izhaja iz vzgoje, ki so jo ustvarili pritiski družbe, okoliščin in tudi drugačnega gledanja na otroka. In sicer je bil otrok še v prejšnjem stoletju, »naložba družine«. Mogoče to zveni precej kruto, toda tudi zelo preživetveno. Družina, ne samo in zgolj starši, je naravni sistem, ki želi preživeti. In za to, žal, uporabi občasno tudi vsa sredstva. (To dokazujejo tudi sodobne znanstvene raziskave o družinskem sistemu, ki je »nadpomenka?!«.).
- Pa naj bo dovolj uvoda in mogoče povem kar trditev:
- »Mama sme in mora gledati drugače na otroka, saj je mama.
- In oče sme in mora drugače gledati na otroka, saj je vendar oče. In tu je zanka.
Tu nastane problem vlog, predstav, izkušenj, strahov, ki pa jih je potrebno prepogovarjati.
- Mama in oče sta tim. In »uigran tim« je, če lahko rečemo, blagoslov za družino, »neuigran tim« pa se izčrpava v iskanju lastne potrditve. Tu otroka ni.
- Zato, drage, dragi, je smiselno potrebno in nujno delati na partnerskem odnosu, saj nosi nekaj izjemno pomembnega, nekaj, kar nihče ne more nositi namesto prtnerjev, to je družinsko skupnost, njeno vzdušje, njeno rast in razvoj ali obratno.
Kaj menite? In če povem, da so odnosi, čeprav zapleteni razrešljivi? In da dobimo lahko nad njimi kontrolo, če se jim posvetimo, če jih počasi, kot čebulo »olupimo«, pregledamo, počistimo? In na tak način pridemo do »jedra« odnosov, ki nas poganja, usmerja?
Zato, drage, dragi, ne verjemitie, da nas odnosi samo medejo. Danes jih lahko spoznamo in jih uporabimo, da nam čudovito služijo, kot ne more služiti nič materialnega.
Pa srečno!
Štefanija
