Spontanost zveni super. In tudi je super. Toda poglejmo še malo naokrog. Vrnimo se v Malo šolo. Tukaj se še dobro prepozna spontanost, pa tudi tisto, kar sponatnost ni.
Spontanost je, kot pravijo, nekaj odrešujočega, nekaj veselega sproščenega, ljubkega in hkrati osvobajajočega. Kaj pa takrat, ko spontanost prekorači vse meje, ko je obremenilna, mogoče celo nevarna? No, tedaj se to lahko kliče mogoče impulzivnost, ali se kaže kot motnja, ki jo moramo odkriti, jo odpraviti ali vsaj ublažiti.
Ali pa, ko ni več preproste spontanosti, nenevarnosti, otroškosti, kot rečemo, pa ljubkosti in prijazne pozornosti ter sproščenosti, ki v nas prebuja spontanost, tedaj se v nas prebuja odpor, strah in občutek nevarnosti.
Skratka tudi odnos sponatnosti ima lahko svoje omejitve ali težave, ki pa običajno niso »od sedaj«. Za težave, pa potrebujemo pogledati pod »mikroskop« drobnih odstopanj, ki jih moramo spoznati in na pravi način odstraniti.
Toda če se dotaknem spet otroštva, našega otroštva, vemo da ni bilo veliko spontanosti. Pravzaprav smo po odzivih drugih (starši, sorojencni, sošolci,..) dojemali, da nismo spontani, oziroma so nas v naši «sponatnosti« ustavili, jo mogoče ocenili kot motečo.
Spomnim se, da sem bila sama zelo zadržana kot otrok. Kajti dobivala sem sporočila od staršev: »kaj vse nisem naredila, kaj vse mi je ušlo,..«, od mlajših sorojenk pa: »da sem naporna, zahtevna, skratka moteča«, ker sem jih omejevala v njihovi »spontanosti«, karkoli je to že bilo.
In tako je bilo konec s spontanostjo, ali njenim razvojem. Toda ne, ni res, prebudila se je v partnerskem odnosu.
In hura, prav ima Bowlby (1982), ko pravi, da je primarna navezanost ne samo resnična, temveč tudi zavezujoča. In kot pravijo raziskovalci odrasle navezanosti (Shaver & Mikulincher, idr., 2005 ter dr. Susan Johnson, 2008, 2019), da se dejansko temeljna navezanost ponovi v partnerskih odnosih.
Kaj to pomeni? Ja, da spontano pristanemo drug ob drugem in se spontano pogovarjamo, gledamo, dotikamo. In potem, kaj potem? Potem se tudi tu spontanost začne spreminajti. Običajno nezavedno. Mogoče opazimo, toda se sprijaznimo s tem zaradi otrok, pa zaradi dela, pa zaradi ljubega miru. Toda pomanjkanje spontanosti postane ovira. Kajti vse: računati, kalkulirati, organizirati, preverjati, skratka »plačevanje non-stop in za vsako »figo««, izropa našo banko vsega, kar imamo tam dobrega, zdravega, dragocenega. In kaj potem?
Če opazimo primanjkljaj še pravi čas, je potrebno malo kreditov. Če je primanjkljaj večji, je mogoče še v pomoč kratkoročni kredit. Ja, vsekakor je potrebna pomoč »od zunaj«. Kajti v času, ko se »nismo zavedali« naših težav, smo vseeno delali »na rezervo« ali pa se zadolžili v kakšnem drugem odnosu, delu, odhajanjih. In potrebno si je najprej »naliti čistega vina«, potem pa se odločiti za novo naložbo, ki bo peljala naravnost v odnose. In kot pri fizioterapiji, ki jo začneš po zlomu, greš na vaje do bolečine in malo več. In sčasoma okrevaš.
Drage, dragi, čudovito je, da govorimo o spontanosti, kajti to pomeni, da ni umrla, samo skrila se je, da je ne bi povsem prezrli. Kajti prezir tudi zelo boli.
In želim vam, da jo ponovno najdete, da jo ponovno prebujate. Toda pozor, to je zelo nežna, rahla in zelo zelo dragocena vrlina. In ne bodite pri tem »kot slon v trgovini s porcelanom«. Bodite do sebe in drugega nežni in približajte se drug drugemu spet počasi, previdno in s poštovanjem! Kot nekoč!
