2. mednarodni kongres dijaških domov Slovenije, 2008 »MODELI VZGOJE V GLOBALNI DRUŽBI«;
DIJAŠKI DOMOVI PRIHODNOSTI – SVETOVALNA SLUŽBA V DIJAŠKIH DOMOVIH;
Štefanija Jaksetič Dujc, svetovalna služba, Dijaški dom Vič, Ljubljana
Moto: Novo je zmeraj dvomljivo in pomeni nekaj, kar je treba preizkusiti. Novo je lahko namreč prav tako tudi bolezen. Zato je pravi napredek mogoč le ob zreli sodbi. Dobro pretehtana sodba pa terja trdno stališče, ki lahko počiva le na temeljnem poznavanju tega, kar je že bilo. Kdor se ne zaveda zgodovinskih povezav in opusti vez s preteklostjo se znajde v nevarnosti, da bo podlegel iz vseh novitet izhajajočim sugestijam in zaslepljenostim. (C.G.Jung)
Povzetek
V domsko svetovalno službo sem vstopila, ko se je ustanavljala. Istočasno se je spreminjal šolski kurikulum. Vključena sem bila v spremljanje dotedanjega pretresa zgodovine svetovalne službe na Slovenskem. Sledila sem osmišljanju le-te kot enakovrednega člana v instituciji učiteljev, profesorjev, vzgojiteljev.
S postavitvijo Programskih smernic, sprejetih na 28. seji Strokovnega sveta Republike Slovenije z dne 13.5.1999, smo v svetovalni službi dobili temelje za delo, ki je svetovalno službo umestilo na nivo ostalih strokovnih služb v vzgojno izobraževalnem procesu.
Svoj prostor delovanja svetovalne službe je podan predvsem na področju tistega dela spreminjanja kurikuluma, ki govori o: »temeljnih vrednotah in ciljih«, ki so navedeni »kot izhodišče za kurikularno prenovo in so del celotne akcije pri uresničevanju prenove«.
Svetovalni delavci so torej nosilci raznolikih projektov za uresničevanje takih ciljev, saj se tak projekt ne more omejiti na predmet. Kot primer naj navedem uresničenje pojmov »kaj je pomoč in podpora, kaj konkretno pomeni strpnost in solidarnost v neki skupini (razredu) ali priprava na kakovostno življenje« in to je potrebno šele raziskati za vsak posamezni življenjski primer posebej.
Poleg tega je v Izhodiščih o svetovalnem delu le ena eksplicitna naloga, in sicer povečati avtonomijo in strokovno odgovornost dijaških domov (šol) in vzgojiteljev (učiteljev) z zagotavljanjem ustrezne strokovne pomoči, svetovanjem in različnimi oblikami obveščanja.
Ključne besede: vrednota, pomoč, podpora, strpnost, solidarnost, kakovostno življenje, avtonomija, strokovna odgovornost
Uvod
Prispevek je evalvacija desetletnega dela svetovalne službe Dijaškega doma Vič. Sledila sem osmišljanju le-te kot enakovrednega člana v instituciji učiteljev, profesorjev, vzgojiteljev. S postavitvijo Programskih smernic, sprejetih na 28. seji Strokovnega sveta Republike Slovenije z dne 13.5.1999, smo v svetovalni službi dobili temelje za delo, ki je svetovalno službo umestilo na nivo ostalih strokovnih služb v vzgojno izobraževalnem procesu .
Svetovalna služba je po sprejetju smernic svoje delo zastavila v predvideni smeri in ga razvijala. Sprejete smernice pa niso bile opredeljene v ZOFVI-ju niti niso bile vključene v Vzgojni program za dijaške domove, sprejetem na Strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje z dne 28.10.1999.
Zaradi morebitne spregledanosti tega dokumenta, ki je opredelil svetovalno službo kot povezovalni element, se bo lahko izgubila vez s preteklimi spoznanji.
Umestitev svetovalnega dela v proces vzgoje in izobraževanja
Mogoče je dobro začeti že s tem, da svoje pretekle stvarnosti ne zanikamo ali pa vsaj, da je ne pozabimo.
Želim povzeti samo nekatere za svetovalno službo pomembne mejnike, ki segajo v našo nedavno preteklost.
Januarja 1995 je bil rojen prvi rezultat nekajletnega strokovnega truda številnih strokovnjakov za konceptualna vprašanja o vzgoji in izobraževanju ─ Bela knjiga. Bila je podlaga za pripravo konkretnih rešitev v novi šolski zakonodaji.
Z velikim optimizmom so strokovni delavci pripravljali Šolsko zakonodajo I., je zapisal g. Roman Lavtar, generalni sekretar Ministrstva za šolstvo. Trudili so se, da bi izšla še isto leto, pa je vendarle izšla šele aprila 1996, kar je bilo upravičeno in potrebno. Dve leti je namreč številčna ekipa visokih uradnikov z ministrstva in vladne Službe za zakonodajo ter zunanjih sodelavcev in strokovnjakov bedela nad besedili zakonov v parlamentarnem postopku. In organizacijska ter vsebinska prenova »velikostnega reda« je šla skozi parlament v umirjenem ritmu.
Celovita prenova se je na področju šolstva nadaljevala. S sklepom vlade je bil v ta namen imenovan Nacionalni kurikularni svet. Predsednik kurikularnega sveta dr. Ivan Svetlik je pospremil v življenje Izhodišča kurikularne prenove z mislimi, da je slovensko šolstvo v preteklosti doseglo visoko kakovostno raven. Z »Izhodišči« in aktivnostmi, ki so sledile, pa so želeli podpreti osebna prizadevanja pedagoških delavcev pri iskanju poti za dvig kakovosti izobraževanja. V prenavljanje se je vključila skoraj vsa pedagoška stroka (predmetne skupine, študijske skupine, idr.).
Kurikularna prenova je tako zajela celotno vzgojo in izobraževanje razen visokega šolstva.
V novembru 1996 pa je bila posebej imenovana tudi kurikularna komisija za svetovalno delo in oddelčno skupnost, katere predsednica je bila dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič.
Dr. Janez Bečaj, dr. Metod Resman in ostali strokovni člani komisije so preučili dotedanja gradiva o šolskem svetovalnem delu ter o pojmu svetovanja in svetovalnem delu v strokah in zakonodaji. Posebej za ta namen so izdelali prispevke, ki so strnjeno prikazali trenutno najvišje dosežke pedagoške in svetovalne stroke.
Gradivo so predelovale študijske skupine po celotni Sloveniji. Predsednica je 23.4.1997 predložila skupno gradivo z razpravami članov komisije in predloge, ki so ilustrirali razsežnost strokovne problematike.
V presojo so bila podana tudi razmišljanja o organizacijskem vprašanju svetovanja.
Izstopali sta dilemi, ki sta različno poudarjali pomembnost osebnega oziroma šolskega svetovanja.
Prevladala je obrazložitev, da je domsko (šolsko) svetovanje primernejše, saj obsega poleg osebnega še druge oblike posrednih ravnanj svetovanja, pri čemer je nujno sodelovanje domske (šolske) svetovalne službe, sodelovanje z vzgojitelji (učitelji), starši, vodstvom doma (ustanove).
Komisija se je tudi opredelila za organizacijsko umestitev svetovalne službe, ki naj bi delovala znotraj domske (šolske) ustanove in ne kot zunanji servis, pri tem pa so se opirali na raziskave dr. Resmana in sodelavcev.
Definiranje svetovalnega dela v sklopu kurikularne prenove
Delovanju svetovalne službe je podan prostor predvsem na področju tistega dela spreminjanja kurikuluma, ki govori o: »temeljnih vrednotah in ciljih«, ki so navedeni »kot izhodišče za kurikularno prenovo in so del celotne akcije pri uresničevanju prenove«.
Svetovalni delavci so torej nosilci raznolikih projektov za uresničevanje takih ciljev, saj se tak projekt ne more omejiti na predmet. Kot primer naj navedem uresničenje pojmov »kaj je pomoč in podpora, kaj konkretno pomeni strpnost in solidarnost v nekem razredu ali priprava na kakovostno življenje«, in vse to je potrebno šele raziskati za vsak posamezni življenjski primer posebej.
Poleg tega je v Izhodiščih o svetovalnem delu le ena eksplicitna naloga in sicer povečati avtonomijo in strokovno odgovornost šol in učiteljev, z zagotavljanjem ustrezne strokovne pomoči, svetovanjem in različnimi oblikami obveščanja.
Zaključek
S podanim prispevkom se zavzemam za razumevanje in razvijanje delovanja svetovalne službe v dijaškem domu (šoli). Svetovalno delo si predstavljam kot nalogo povezovanja dela vzgojiteljev (razrednikov, profesorjev) v procesu vzgoje in izobraževanja, pa tudi vseh strokovnih in ostalih sodelavcev v tem procesu, ki uresničujejo svoje delo v ustanovi. Delo svetovalne službe vidim v smislu » Programskih smernic svetovalne službe« (28. seja Strok. sveta RS), ki izhajajo iz sodobnih psihoterapevtskih znanosti in gledanj. Predvsem so ta gledanja pomembna v smislu strpnosti in postopnosti v ustvarjanju etike udeleženosti v procesih pogovora, drugačnega definiranja odnosov med svetovalcem in svetovancem tem smislu raziskovanja, kako vzpostavljati in vzdrževati odprte prostore za razgovor.
Po večletnem delovanju v Dijaškem domu Vič v Ljubljani ter ob vsakodnevnem spoznavanju mladostnikov in dela za mladostnike v domu, sem preko v tovrstnega iskanja vsebinsko bolj začutila dijaško, tudi latentno problematiko in jo sedaj subtilnejše obravnavam.
Ker se ob hitrem razvoju družbe, manjši nataliteti in drugih kazalnikih čuti vedno večja odtujenost, predstavlja vsakodnevna komunikacija z mladostniki, ki je spodbujena in usmerjena v udeleženost in ne v objektivnega opazovalca, v domu dodatno vrednost. Vzpostavljanje in vzdrževanje odprtih prostorov za komunikacijo pa pomeni pravo poslanstvo mojega svetovalnega delovanja.
Misel za konec: Ravnodušnost hrani zlo. In dokler smo ravnodušni, se bo zlo razraščalo in poglabljalo. Edino učinkovito orožje, s katerim se lahko spoprijemamo z zlom, je premišljena akcija. Prizadevanje, da nam niti v enem trenutku ni vseeno za druge ljudi in dogodke. V sebi moramo prebuditi zdravo presojo, kako najti izhod iz nastalih groznih okoliščin, v katere nas peha vse večja globalizacija in s tem povezano »pranje možganov«.
Viri:
- ZOFVI .Ljubljana, junij 1996
- dr. Metod Resman, Razvojna vloga svetovalne službe, Celje, 16.4.1997
- dr. Metod Resman, Za kurikularno komisijo, 23. april 1997
- dr. Janez Bečaj, Potrebe šole in šolska svetovalna služba, april 1997
- Ksenija Bregar Golobič, Potrebe osnovne šole v očeh šolskih svetovalnih delavcev in osnovnošolskih učiteljev, april 1997
- Seminar za vzgojitelje v domovih: Izvajanje okvirnega vzgojnega programa, Ljubljana, 10.2.1995; Interesna skupina: Vloga in naloge domskega svetovalnega delavca
- Jože Horvat, Razvojne spremembe na področju domske vzgoje, Portorož 5.4.1997
- Kurikularna postavitev organizacije in dinamika dela, 1. faza, Nacionalni kurikularni svet, 9.11.1995
- Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, Temeljna opredelitev programskih smernic za svetovalne službe v vrtcih, šolah in dijaških domovih, Ljubljana 1996
- Programske smernice, Svetovalna služba v gimnazijah, nižjih in srednjih šolah ter strokovnih šolah in dijaških domovih,Ljubljana, 28. seja Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, 13. 5.1999
