In gremo dalje: gremo na 2. ton, ko uporabimo svoj glas, svoj ton.
2.TON
In drugi ton je, da o svojih mislih, čustvih, dejanjih, vzgibih (čimprej) spregovoriš, kolikor je mogoče mirno. Saj želiš da te drugi/druga razume, da se želiš vključiti v njegov/njen svet.
In upoštevaš (beri: prisluhneš odnosu), saj je odnos čustven. In v takem odnosu vedno nekaj »brni«!
In tukaj poveš kar si mislil/a, čutil/a in želel/a narediti. In učiš se jasnosti in postopnosti sporočanja (beri: si pozoren na svoje občutke).
In poveš osebi, ki ti je pomembna – svojemu možu (partnerju, lahko tudi otroku,..) na način, da »govoriš iz sebe«, da poveš, »da ti je težko, ker bo mogoče zvenelo sporočilo osnovnošolsko (novo), toda da želiš povedati, kako se počutiš……
In potem malo počakaš (beri: si upaš počakati), da poveš še ostalo kar želiš o:
svojih mislih in tako dalje…., dokler se ne
»izpoveš«, kolikor se da kratko in jedrnato (saj bo še čas za daljše pogovore).
