5. TON
Je, spet pavza, da se ustaviš, (kolikor dolgo potrebuješ) in tako narediš prostor zase, da čim bolj dojameš, kaj si od partnerja/ke slišal/a, kaj si pri tem čutil/a in kaj si pri tem pomislil/a. In hkrati poslušaš njene/njegove besede.
V čustvenem odnosu ni praznih prostorov.
Primer:
Ja, ni lahko čakati na drugega. Čakati na odgovor. Ko čakaš na »točno določeno« besedo, stavek, pa ti v odgovoru to ni bilo dano, ni bilo opravičila, ni bilo nadaljevanja tvoje misli: »ja, in……«, lahko obupaš. Pa nikar! Mogoče je bilo izrečenih le nekaj misli, ki pa niso bile to, ker si pričakoval, toda, pomisli, občuti, mogoče je pa bilo občutje bilo bolj prijazno, bolj tebi namenjeno?
Besede so običajno res nerodne, da si lahko upravičeno misliš: » Kaj si je spet izmislil/a!« »Kdo ga/jo je tega učil/a?«. In res je težko, da ne bi spet «popenil/a«.
No, kako se zaustaviti, da ne greš v svoj »pobeg«, v kritiko, razmišljanje, primerjave, pač da ne greš tja, kjer si močan, kjer se počutiš domače in kjer pa kljub trudu, nisi do sedaj dosegel nobene spremembe. In lahko se pojavljajo vprašanja kot so: »Kako to, da nama ne gre?« in »Ali je sploh kakšna možnost za naju?« ali pa »Sva si tako zelo različna, da ne »paševa« skupaj«?
Ja, veliko, neskončno veliko vprašanj se postavlja, toda POZOR, sedaj smo se osredotočili na dinamiko čustev, ki so bila ob besedah, spregledana. Posebno so bila spregledana tista »hipna« in pozitivna čustva, ki so vzbujala upanje: » tu me prevzema upanje«, »tu je bilo izrečeno nekaj, ker me je ogrelo«,.. . In res je, verjamem, saj je logično, da jih vedno premagajo tista preizkušena, trda in groba čustva, ki so bila bolj agresivna: » nič ne bo«, »saj vidiš da ne zmore«, »spet isto«,…. Toda vprašujem te/ vas, ali so ta čustva, čeprav agresivnejša, močnejša od tistih hipnih, mogoče nežnih, upajočih, ki te včasih samo oplazijo, resnična in prava? Ali pa so to samo vgibi, ki ti preprečujejo, da greš naprej, da nekaj spremeniš?
Ne veš/ne vemo. Toda kako naj veš/vemo, če ne poizkusiš/preizkusite nekaj novega, če ne greš/greste po neki novi poti poslušanja sebe in drugega?
Ja, vem, ni lahko. Oba sta na novem terenu, ki ni obdelan in ni videti poti. Res je, potrebno jo je najprej narediti, jo utrditi. Zato je, pri »bolj zakompliciranih« odnosih običajno ta proces sprva v okviru terapije. Takrat te spremlja terapevt/ka, da te/vaju vedno znova vrne na pot, ko te »meče ven«, ko hodiš po terenu, ki je trnovit, ko te »zbada in boli« in ko nisi prepričan kam sploh greš.
No tu ti lahko zatrdim, da si pogumen! Mogoče si prvi v generacijah posameznikov in parov, v tvoji razširjeni »familiji«. In še pomemben podatek in sicer, da je to »delo«, ki tebi, vama, prinese neko »osvobojeno ozmelje«. Ne, ne pretiravam! Tu nastane celo novo ozemlje, kjer se lahko srečujete ti/vidva in tudi vajini potomci in še kdo.
Toda POZOR, nič od tega sicer ni vidno, čeprav je revolucionarno. Ja, je revolucionarno v tem smislu, da lahko narediš/naredita med vama, v odnosu, »ozemlje miru«. In kjer je mir ni orožja, ni spopadov, je »neskončna svoboda«. In tako delaš/delata pogoje za mir v vaju in med vama. In tako je v vajinem odnosu narejen prostor tudi za druge, ne samo za vajin prepir.
