Etika ni luksuz. Je nuja.
Vzgoja ni nevtralna dejavnost.
Vedno deluje v imenu nečesa – tudi takrat, ko tega ne izrečemo.
Etika v vzgoji ni nekaj dodatnega. Ni poseben ideal, rezerviran za izjemne razmere ali za “posebne ljudi”. Je osnovna orientacija. Način, kako ostajamo človeški v odnosih, ki so zahtevni, dolgotrajni in nepredvidljivi.
Ko etični okvir ni izrečen, ne izgine. Nadomestijo ga druga merila – učinkovitost, prilagajanje, zahteve sistema. Takrat se delo z ljudmi začne prazniti. Ne naenkrat, ampak počasi. Najprej izgine prostor za dvom. Nato za vprašanja. Na koncu tudi za odnos.
Vzgojitelj ni zgolj izvajalec pravil.
Je oseba v odnosu.
S seboj vedno prinaša več kot strokovno znanje: prinaša svojo prisotnost, svojo držo, svojo sposobnost biti z drugim. Tega ni mogoče izklopiti. Lahko pa se tega zavedamo – ali pa ne.
Etika se ne kaže v popolnosti ravnanja. Kaže se v pripravljenosti ostati človek tudi takrat, ko je težko. Ko ni jasnih odgovorov. Ko je lažje zdrsniti v rutino kot vztrajati v odnosu.
Morda nismo pozabili etike zato, ker je ne bi poznali.
Morda smo nanjo pozabili zato, ker zahteva čas, prisotnost in pogum.
Ta zapis je del knjige, ki nastaja – o čustvih, odnosih in etični odgovornosti v vzgoji. Objavljam ga tukaj kot tih opomnik: etika ni luksuz. Je nuja.
Če delamo z ljudmi, etike ne moremo odložiti. Lahko jo le živimo – ali pa jo prepustimo sistemu.
