041 620 489

Ali ste vedeli, da se telo »odklopi«, ko se nam pripeti kaj izjemno težkega?

BLOG

Ali ste vedeli, da se telo »odklopi«, ko se nam pripeti kaj izjemno težkega?

Naprimer v prometni nesreči. Toda mi funkcioniramo naprej. In niti ne pomislimo, da je telo ostalo v tistem trenutku v akciji in da so samo »vsi kabli iznenada oklopljeni«.

In včasih smo pozorni, da se naprimer po prometni nesreči, po umiritvi, začne telo rahlo tresti, kot bi nas mrazilo?

O tem govorim. Odklopljeno telo se spet priklaplja. Vsa energija, ki je bila nakopičena v trenutku vožje avtomobila in v trenutku, ko si mogoče reagiral, da bi se nesreči izognil, je še vedno v telesu.

In sedaj, ko si se »povrnil« v stanje varnosti, se telo spet priklaplja, na način, da celo telo spet deluje oziroma se mora najprej »otresti« odvečne, zablokirane energije, ki je ostala »kot  zamrznjena« v telesu in sedaj to počne z rahlim tresenjem, kot bi mu bilo mraz.

In sedaj postavljam bistvena vprašanja:

  • Kaj pa če se telo ne priklopi na tak spontan način, ko lahko spet začutiš varnost in ti tvoji bližnji stojijo ob strani in pomagajo v vseh tehničnih zapletih?
  • Kaj se zgodi s telesom, če si doživel naprimer čustveni šok (izdajo, odhod partnerja/ke, ponižanje, ipd.) in je telo postalo tudi v tem primeru totalno odklopljeno? In ostajaš sam v tem trenutu, brez pomoči? Ostajaš brez bližnjih, brez policije, brez vzpostavitve prejšnje varnosti in telo, ki je zamrznilo, se ne priklaplja?

Dobro je vedeti, da nam telo vedno služi. Dobro je vedeti, da je telo povezano z glavo. In dobro je vedeti, da nas glava vodi k odnosom s pomembnimi bližnjimi.

Zato je vedno dobro (beri: nujno!), da pokličemo na pomoč naše bližnje, da nam pomagajo in nas s tem tudi umirijo.

Naši bližnji v »slučaju« prometne nesreče so ob nas, ko moramo poklicati policijo, ko moramo odpeljati avto, skratka, pri vseh »zoprnih«, vendar nujnih opravilih in nas podpirajo, četudi bi takrat sami, najraje samo obsedeli in se razjokali, samo kričali ali pa si samo odpočili.

Podobno nam lahko pomagajo bližnji pri čustvenem šoku. Predvidevam, na temelju izkušenj, da so za čustveno pomirjanje najbolj primerni starši (eden ali drugi) in seveda partner/ka, ne glede na našo starost (razen izjem seveda!). Kajti starši imajo za nas »antibiotike« za vse primere, partner/ka pa jih takrat ustvarja!

Če ne verjamete, poskusite. Pogosto tudi oni na to pozabijo, pa jih moramo, kot otroci znajo/znamo, na to spomniti!

 

Pa srečno!

P.S.

Če pa so čustveni šoki zastarani in se jih ne zavedamo, ali smo že vrsto let odklopljeni, tedaj je nujno, da kot pri slabo očiščeni rani, ki se vedno znova  gnoji, ponovno »pobrskamo« po pozabljenih trenutkih »odklopa«, ki se na nek način vedno znova »vrivajo« v naše življenje.

Znaki so lahko: preburno reagiranje na najmanjša odstopanja v naših pričakovanjih, ali se oklapljamo že pri majhnih čustvenih naporih, ali pa se »non stop« prilagajamo in nočemo misliti z lastno glavo. Ali pa so še drugi znaki, ki jih že sami prepoznavamo. Pred nami pa jih prepoznavajo že naši bližnji, ki se ali branijo pred nami ali pa so že utihnili in (upam da ne), že obupali nad možnimi pozitivnimi spremembami.

Zato drage, dragi, če ste se našli v tej zgodbi in imate namen kadaj kaj storiti na tem, nikar ne čakajte!

Pokličite in vprašajete ter preverite ali je varno stopiti iz čustvene zamrznjenosti po poti Male šole, da bi se spet v polnosti povezali z vašim dragocenim telesom?

Prijave za online skupinski program za malo ali srednje zamrznjene je že vsedaj do 13.2.2023 do 12.00 ure, za bolj zamrznjene pa so programi, ki so predstavljeni na www.stefanija.si. Ali pa preverite možnosti na brezplačne petnajstminutne klice po telefonu vsak dan ob 11.00 ali 13.00 uri.