3.mednarodni kongres dijaških domov Slovenije “Modeli vzgoje v glovbalni družbi” – EVALVACIJA IN SAMOEVALVACIJA V VZGOJI – str. 273-276 – Štefanija Jaksetič Dujc; https://dvdds.splet.arnes.si/files/2020/02/MODELI_VZGOJE_V_GLOBALNI_DRU%C5%BDBI.pdf
Uvod
… Evalvacija, raziskovalno delo (risanje črtic na podboju vrat) v znanosti (kot pri rasti otroka ) in odnosi med ljudmi, ni dvoje ločenih stvari. Še več, (to velja zlasti za humanistične in družboslovne discipline), kjer je delež enotnega znanstvenega opazovalnega instrumentarija zanemarljiv, da odnosnost popolnoma prevlada nad materialnostjo, se vpisuje vanjo če hočemo ali ne, jo sooblikuje in ji da smer, kakor to dokazuje nevroznanost, ki kaže kako se afektivna strukturiranost odnosov vpisuje neposredno v nevrofiziološko strukturo možganov (Cozolono,2002, po Erzar,2007)
……
Dejstvo je, da področje znanosti o vzgoji in izobraževanju doživlja v zadnjih desetletjih radikalne spremembe. Deloma je to tudi zaradi novih raziskav na področju čustvene inteligence in mnenja, da je čustvena inteligenca izredno pomembna sposobnost. Spoznanja o čustveni inteligenci potrjujejo, da bolj ko razmišljamo o tem, kaj čutimo-in čustvo tudi koristno uporabimo-bolj se razvija pot čustvene inteligence. Travis Bradbery in Jean Greaves pa sta v Kratkem vodiču čustvene inteligence izpostavila, da večina napak, povezanih s čustveno inteligenco, izhaja iz preprostega pomanjkanja razumevanja. Izkoriščanje čustvene inteligence doma in na delovnem mestu ni več stvar izbire. Če želimo biti uspešni in izpolnjeni, se moramo naučiti do največje mogoče mere izkoristiti te sposobnosti, saj najboljše rezultate dosegajo prav tisti, ki uporabijo edinstveno mešanico razuma in občutkov.
Tudi nevroznanstvenik D. Siegel (2001) je z odkritji na področju navezanosti in nevrobiologije vplival na nov pogled na človeka in na razvojno psiologijo. Kajti bolj celovit vpogled v možganske procese ter njihovo povezavo s psihičnimi procesi je dokazal njihovo vzajemno oblikovanje in preoblikovanje v medosebnih odnosih.
….
Kot je bila večina tudi strokovnjakov prepričana, da se možgani samo in dokončno razvijejo v zgodnjem otroštvu, je sedaj znano, da se spreminjanje in rast takrat še zdaleč ne končata. Razvojne spremembe se dogajajo tudi med odraščanjem. Znanstveniki sedaj ugotavljajo, da se pomembne razvojne spremembe dogajajo tudi med odraščanjem, vse do 25. leta oziroma kar celo življenje….Zato Giedd (https://www.pbs.org/wgbh/pages/frontline/shows/teenbrain/interviews/giedd.html)in drugi strokovnjaki vneto raziskujejo, zakaj se nekatere bolezni, kot so tesnobnost, motnje hranjenja, zloraba substance in shizofrenija, razvijejo v adolescence, drugi, kot so avtizem, motnje pozornosti s hiperaktivnostjo in Alzheimerjeva bolezen, pa se takrat ne odkrije. “Veliko bolezni, ki tarejo odrasle, se je v resnici začela že v najstniškem obdobju”, pravi Giedd. “Če želimo, da bi bilo zdravljneje dolgoročno uspešnejše, jih je smiselno zgodaj odkriti in jih tudi zgodaj začeti zdraviti, saj so možgani takrat dovzetnejši.” Dobro bi bilo, da se mladostnikov obup in anksioznost staršem ne bi zdela le običajna spremljevalca odraščanja. Morda je to, da je mladostnik hudo nesrečen, v resnici opozorilo, da se utegne pri njem v odrasli dobi razviti katera od resnejših bolezni.
….
Adolescenti veliko bolj verjamejo temu, kar delate, kot temu, kar jim govorite. Zato so mogoče znanstvene raziskave pomembne za starše, da se lahko iz znanstvenih raziskav o razvoju možganov pri adolescentih naučijo tega, da so njihov vpliv, njihova potrpežljivost, razumevanje in vodenje potrebni tudi če se najstnik ali mlajši odrasli pritožuje, loputa z vrati, glasno nabija glasbo, zavija z očmi, krši vsa mogoča domača in šolska pravila, ne zmore slediti preprostim navodilom ali pa se mu, preprosto rečeno, “odpuli”.
….
Starši naj imajo v mislih, da se možgani, ki se še razvijajo, pogosto ne zmorejo spopasti z organizacijskeimi težavami. Mladostniki imajo več težav pri socialni, politični in moralni presoji. Treba jim je povedati, kaj lahko povzročijo nekatera dejanja in jih previdno usmerjati k tveganju, ki pač – ni preveč tvegano.
…..
Starši naj ne bi smeli pozabiti tudi tega, da morajo biti odraščajoči otroci dovolj samostojni, svobodni in tudi odgovorni. Najstniki naj torej vozijo družinski avto, se odselijo od doma, gredo študirat ali zapravijo zgodnja dvajseta leta za preizkušanje različnih življenjskih odločitev. Vse to je običanji del odraščanja. A, kot pravi Giedd, starši ne bi smeli samo zato, ker je pri mladostnikih zgodnje otroštvo že mimo, reči: “Svoje delo sem opravil”.
…….
