Leta 1982 sem kot mlada študentka pedagogike izvedla raziskovalno delo, ki je oblikovalo temeljne nastavke mojega kasnejšega poklicnega delovanja – tako v svetovalnem kot terapevtskem okviru. Po več desetletjih prakse se mi zdi pomembno, da se k tej izkušnji vrnem, jo ponovno preberem skozi današnje oči in jo umestim v aktualni kontekst.
Zapisni zgolj obnova starega dela, temveč je tudi osebna in strokovna refleksija o tem, kako taborniška pedagogika omogoča prostorsko‑časovni okvir za akcijsko raziskovanje, osebno rast in skupinsko dinamiko. Namen prispevka je pokazati, kako se lahko mladinsko delo preobrazi v poligon za učenje odnosov, odgovornosti in soustvarjanja – ter kako ostaja pomembno še danes.
V uvodu diplomskega dela sem takrat zapisala:
“Za temo iz taborništva, kjer sodelujejo tudi odrasli, sem se odločila, ker sem v tej dejavnosti odkrila: zaželeno sodelovanje različnih generacij. Vsi, od najmlajših članov do najstarejših, se lahko v tej obliki dejavnosti veliko naučijo in ustvarijo nek odnos do stvari in pojavov. Vzpostavi se lahko komunikacija med starši, strokovnjaki, študenti in otroki na neprisiljen spontan način v naravnem okolju, osvobojenem pritiskov, urbanizacijskih sistemov in prenaseljenosti.”
Danes to potrjujem. Potrjujem, da to ni bila le enkratna izkušnja, temveč izkušnja za življenjsko pot, v katero se nenehno vračam. Tutorji na tej poti – prof. Bernard Stritih, prof. Blaž Mesec in prof. Gabi Čačinovič Vogrinčič – so me sprejeli v svoj svet in mi pokazali pot, kako svet, ki ni domača družina, udomačiti.
Povzetek izvornega diplomskega dela
Moja diplomska naloga z naslovom Taborništvo s prostovoljnim delom odraslih (1982) je bila osredotočena na pripravljalni proces in izvedbo mladinskega tabora v začetku osemdesetih let. Takrat je bil diskurz o participaciji mladih še omejen, a hkrati že v razcvetu. Raziskava je zajela celoletno pripravo, organizacijo ter izvedbo 21-dnevnega tabora, pri čemer sem kot udeleženka in raziskovalka dokumentirala ključna pripravljalna srečanja, skupinsko dinamiko in način, kako so mladi prevzemali odgovornost v različnih fazah.
Z metodami opazovanja z udeležbo, zapisovanjem dialogov in analizo skupinskih dogajanj sem želela razumeti, kako nastaja skupna dinamika, kako poteka samoorganizacija in kako se razdeljujejo vloge med člani skupine. Poseben poudarek sem namenila dogovarjanju o vlogah, pogajanju o vodstvu in nastajanju skupinske kohezije.
V diplomi sem opisala konkretni tabor (str. 36):
“Letni tabor Črnega Mrava iz Ljubljane je potekal 21 dni od 11. 7. 1981 do 31. 7. 1981 v dolini reke Reke […] Tabora se je udeležilo 86 članov […]. Ekonom oziroma pomočnica ekonoma pa je bila obenem mati dveh murnov.”
Opisala sem tudi način priprave na tabor:
“Taborjenje naj bi bila oblika samoorganizacije, to pa zahteva postopnost, počasno nastajanje še pred pričetkom tabora. […] V pripravljalnem odboru sodelujejo člani, ki se bodo taborjenja tudi sami udeležili, ter tisti, ki bodo na taboru opravljali razne odgovorne funkcije.”
Pomemben raziskovalni moment je bil pripravljalni sestanek z dne 26. 6. 1981, kjer je pogovor med vodniki, študenti, prostovoljci in strokovnimi sodelavci razkril razmišljanja o vodenju, odgovornosti, sodelovanju in čustvenih pričakovanjih. Ena od ključnih misli je bila:
“Za vsako odgovornost je treba točno poznati glavnega odgovornega.”
Razprava je prerasla v pogovor o avtokratskem in demokratičnem vodenju, kjer je strokovni sodelavec poudaril, da demokratično vodenje pomeni dostopnost, prisotnost in soodgovornost. Ob tem so udeleženci izrazili tudi svoja pričakovanja, pripravljenost za prispevek in strahove.
Refleksije o mladinski vzgoji danes
Če primerjam svoje prve izkušnje z mladimi z današnjimi razmerami, prepoznavam mnoge podobnosti, pa tudi ključne razlike. Danes so mladi pogosto preobremenjeni z digitalnimi dražljaji, izolirani od narave in neposrednega človeškega stika. Vzgojna prizadevanja vse bolj potrebujejo prostor za globljo izmenjavo, več ritualnosti, in predvsem prisotnost odraslih, ki soustvarjajo, ne pa le nadzorujejo.
Taborniška pedagogika ostaja eden od okvirjev, ki omogoča učenje skozi izkušnjo – v varnem, a hkrati zahtevnem okolju skupnosti, kjer se odnosi gradijo postopoma, preko telesnega dela, bivanja in sobivanja.
