Umetniška dejavnost dijaških domov kot primer dobre prakse = Art activity of boarding schools as example of good practice-

Umetniška dejavnost dijaških domov kot primer dobre prakse = Art activity of boarding schools as example of good practice- https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/data/cobib/1703255 ;Bogomir Novak; Štefanija Jaksetič Dujc; Prispevek nakonferenci tiskano gradivo slovenski, angleški 2008 str. 50; CCOBBISS-ID:17003255

UMETNIŠKA DEJAVNOST DIJAŠKIH DOMOV KOT PRIMER DOBRE PRAKSE

Povzetek

V tem prispevku smo primerjali umetniško dejavnost Dijaškega doma Vič z dejavnostjo  nekaterih ameriških domov. Vsi ti domovi poudarjajo pomen interesnih umetniških dejavnosti. Omenjeni domovi zaposlujejo odlične pedagoge – animatorje in mentorje mladim. Po šolskih dejavnostih se dijaki udejstvujejo in sproščajo v likovni, literarni, glasbeni, gledališki, plesni, fotografski, računalniški in športni dejavnosti. Ti  domovi ponujajo dijakom najboljše možnosti življenja, učenja in dobrega počutja s celostnim in skladnim razvojem osebnosti. Njihove dejavnosti se izvajajo v projektih, delavnicah in v skupinskem in individualnem delu. Domovi se odlikujejo po prireditvah, kakršne so spoznavni večeri, plesi, koncerti, tedni kulture, glasbeni večeri, maturantski večeri, tematske razstave in izleti. Primerjali smo uresničevanje ciljev likovne oz. umetniške pismenosti v šolah in v dijaških domovih. Ugotovili smo, da domovi  bolj spodbujajo vseživljenjsko učenje umetniškega ustvarjanja kot naše osnovne in srednje šole.

Ključne besede: navdih, ustvarjalnost, teorije umetnosti, dijaški dom, modeliranje.

ART ACTIVITY OF BOARDING SCHOOLS AS EXAMPLE OF GOOD PRACTICE

Abstract

This paper compares art activity of Boarding school Vič with activities of some american boarding schools. All these boarding schools stresses the meaning of out of school art activities. They employ excellent pedagogues – animators and mentors of youth. After school activities students participate and release themselves in literal, musical, theatral activities and danse, photograph and sport activities as well. They offer students the best possibilities of life, learning and well being with congunet growth of their personalities. Their activities are performed in projects, workshops, group and individual works.  Boarding schools affirm themselves also by such shows as  entertainment evenings, danses, concerts, cultural weeks, music and abiturient evenings, topic discussions and excursions. It is compared realisation of goals of visual and art literacy in schools and boarding schools. It is considered that boarding schools stimulate  lifelong learning of art creativity than Slovenian primary and secondary schools.

Key words: inspiration, creativity, theories of arts, boarding school, modelling.

1. PODLAGE UMETNIŠKEGA USTVARJANJA V DIJAŠKEM DOMU

Namen tega prispevka ni teoretska umestitev novih ugotovitev o umetniški dejavnosti dijaških domov med že obstoječe ugotovitve. Želimo le spodbuditi motivacijo dijakov v domovih za umetniško dejavnost glede na obstoječe stanje, ki smo ga ugotovili po razpoložljivih dokumentiranih virih o raznovrstni dejavnosti v Dijaškem domu Vič  in v nekaterih ameriških dijaških domovih.

Osnovna ugotovitev je, da ima umetniška dejavnost v dijaških domovih velik pomen, celo večji kot jo ima v šolah in jo zato  lahko tudi bolje razvijajo. Likovna umetnost je v šolske predmetnike vključena na tri načine: 1. kot obvezni predmet likovna vzgoja (art education) in 2. izbirni predmet likovno snovanje v devetletki in 3. v srednji šoli na področju likovne umetnosti, ki vključuje umetnostno zgodovino, likovno teorijo in likovno snovanje. Prav zato, ker v srednjih šolah ni likovnega snovanja razen redkih izjem, je umetniško delovanje v dijaških domovih še toliko bolj pomembno.  Cilj likovnega snovanja je spodbujanje k nadaljnji likovni ustvarjalnosti zato ni prav, da se v gimnaziji likovno področje zameji na zgodovino umetnosti, pri kateri likovno snovanje skoraj v celoti izpade (Ivančič Fajfar, M. & Novak, B., 2006).

Znano je, da srednja šola z izjemo srednje likovne šole in umetniške gimnazije ne razvija v zadostni meri likovno pismenost dijakov. Večina učencev v osnovni šoli pridobljenih spretnosti likovnega snovanja, ki ni vključena v dijaške domove, ne razvija več. Njihovi talenti ostanejo skriti zaklad. Potrebujejo teoretske in praktične spodbude.  

Spodbude in navdih najdejo vzgojitelji in učitelji že v teorijah ustvarjalnosti. Na katerokoli križišče ustvarjalnih poti se postavimo, v tiste smeri nam kaže hoditi. Karkoli iz določenih shematizacij umetniške prakse sprejmemo, to lahko izdelamo. V zgodovinskem preletu lahko pripišemo ustvarjalnost v antiki le sposobnostim višjih bitij – aristokratov, ki sprejemajo sle bogov. V srednjeveškem krščanstvu je ustvarjalen le Bog in človek kot kreatura je le posnemovalec Kristusovih del (imitatio Christi). In že smo v postmoderno še neizčrpnem valu renesanse, ker ustvarjalnost postane lastnost človeka samega. Je že res, da so za Platona pomembne lastnosti svetost, razsvetlitev, inspiracija (poezija), za romantika vpogled, za Nietzscheja volja do moči in za Junga individuacija. Zajezditi nov val renesanse je prav tako božanski akt kot Einsteinovo jezdenje na svetlobnem žarku. Poznamo načela, po katerih vsakdo lahko razvije njegovo genialnost (Thorpe 2003)

Vsak se lahko postavi v vlogo Michelangela, če dobi v delavnico kos neobdelanega marmorja. Najprej si ga ogleduje, nato pa skuša v njem ‘videti’ kip, ki ga bo napravil. Vzame dleto in gara nekaj mesecev, da odstrani odvečni marmor. Ko je kip končan, čuti zadovoljstvo ob opravljenem delu. Kip postavijo na trg. Ljudje prihajajo z vseh koncev sveta. Vsak ga občuduje in na čisto poseben način začuti tisti del umetnikove duše, ki ga je nekoč mogel občutiti le on sam, ko je videl obliko kipa v neizdelanem kosu kamna, s tem pa stopi z umetnikom v nek odnos. Takšna metoda posnemanja se v NLP imenuje modeliranje (modelling) v smislu preslikavanja oz. posnemanja človekove odličnosti. Mode-liranje  je tudi opazovanje drugih uspešnih ljudi, njihovega vedenja, mišljenja in prenos tega v lastno okolje in lastno prakso. Kolikor mi je znano se dijaki umetniške ustvarjalnosti premalo učijo po metodi modeliranja.  Z modeliranjem se lahko učimo tudi preoblikovanja samega sebe. 

Ko človek oblikuje predmet, oblikuje (nem. Bildung)  in vzgaja tudi samega sebe. V tem je implicitna povezava med ustvarjalnostjo, umetnostjo, likovnim izražanjem in ustvarjalcem samim. Seveda so med znanstveno in umetniško ustvarjalnostjo pomembne razlike. Kot vemo je znanstvena ustvarjalnost pretežno levosferična, medtem ko je umetniška pretežno desnosferična. Diskurzivno logično mišljenje ima predvsem spoznavno funkcijo, likovno mišljenje pa je zaradi ustvarjanja novega in neznanega tudi neposredno produktivno (Butina 1984, 1997). Kot smo videli na primeru Michelangela,  umetnik oblikuje likovne materiale v skladu s svojo likovno zamislijo. Likovno mišljenje dodaja prostorski razsežnosti še duhovno dimenzijo. Šele v njej se poveže z racionalno logičnim mišljenjem.

Seme likovne teorije pade na plodna tla, kadar ustvarjalec katero izmed njih vzame za svoj navdih obenem pa se postavi v vlogo kakega slavnega praktika ali celo sodeluje z njim. Tako kot v šolah obstajajo tudi v dijaških domovih dejavne klime, ki so do različnih stopenj odprte. Od njihove odprtosti pa je odvisno, koliko dovoljujejo razmah umetniških dejavnosti in uresničevanje njihovih ciljev. Čim prožnejša sta učitelj v šoli in vzgojitelj v domu, tem laže na različne načine spodbujata  interese in sposobnosti učencev oz. dijakov. Nekaterim učencem je bliže samoaktualizacija (Maslow 1987), drugim pa soočanje s kruto realnostjo ali (po)ustvarjanje na osnovi notranje frustracije (Evans  & Russell 1992).

Zato niso samo navdih, nagib, nagovorjenost, pričakovanja sestavine ustvarjalne motivacije, ampak tudi zunanje ovire. Splošni cilji so sicer našteti v učnih načrtih za likovni pouk in v informacijah dijaških domov, ne morejo pa biti vnaprej opredeljeni vsi tisti posebni cilji, ki so situacijsko vezani. Cilji so v samoizraznosti učencev in dijakov, v razvijanju njihove sposobnosti oblikovanja, v odprti, v uporabi likovnega oz. umetniškega jezika, razvoju likovne pismenosti, v inovativni rešitvi likovnega problema v smislu izvirnosti, domiselnosti, bogati domišljiji, vedoželjnosti. Osebni cilji so tudi v vzbujanju pozornosti drugih z nastopanjem (npr. na koncertih, recitacijah pesmi, dramskih igrah) ali razstavami, biti zelo pomembna osebnost (angleški izraz je ‘very important person’ – VIP) in v osebni rasti. ustvarjalno uvaja mladino v svet umetnosti. Z njo skušajo vzgojitelji odvračati mladino od sanjarij in drugih oblik zasvojenosti.  Rozman (1998) vidi v ustvarjalnosti način odvračanja od njih, kar je smiselno upoštevati tudi v dijaških domovih.

 Kadar učitelj v šoli in vzgojitelj v domu ne vesta že vnaprej, kako je treba učence oz. dijake spodbujati, to skušata ugotoviti v situaciji, ko sodelujeta z njimi. Na ta način ugotovita, katere dijake motivira primanjkljaj v umetniški dejavnosti, ki bi ga radi odpravili, zamude v njihovem osebnem življenju, ki bi jo radi dohiteli, izgube, ki bi jo radi nadomestili ali energija njihovih talentov, ki jih žene k nečemu novemu. Izpopolnjevanje primanjkljajev je motiv za poznavalce. Podobno kot likovna in umetniška praksa modificira prejšnje stvaritve, se tudi likovne teorije in teorije umetnosti razvijajo tako, da kasnejše spodbijajo, zavračajo ali delno dopolnjujejo prejšnje. Iz tega sledi, da je stalno motiviranje vezano na stalno potrebo izboljševanja zaradi nezadovoljstva z doseženim.